KAJ PA SEDAJ?

Evharistični kongres je za nami. Lepo je bilo. Bilo je veliko vernikov, med nami je bil vatikanski državni tajnik, kardinal Tarcisio Bertone, "dobili" smo novega blaženega Lojzeta Grozdeta, dobra organizacija in še bi lahko naštevali. Nekaj časa se bo pripovedovalo, analiziralo, organizatorji se bodo oddahnili, vtisi bodo počasi zbledeli. To je realnost. In kaj bo ostalo? Ostalo bo to, kar je kdo že med letom priprave posejal. Ta dogodek je bil za nekatere vernike bogata žetev, za druge šele zalivanje, za tretje pa opozorilo, da verniki "brez Gospodovih skrivnosti" ne moremo v polnosti živeti. Morda se je ob pripravi kdaj slišala tudi pripomba, češ, kaj se gredo. Ob tem pozabljajo, da smo kristjani velika družina in privatnega krščanstva ni. In na evharističnem kongresu smo začutili to skupno pripadnost Cerkvi, katere središče je Jezus Kristus, ki nas dan za dnem in nedeljo za nedeljo zbira okrog sebe, da nas kot svoje brate in sestre nahrani s svojo Besedo in s svojim telesom. V moči te hrane bomo zmogli uresničevati njegovo naročilo:
"To je moja zapoved, da se lju-bite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!" (Jn 15,12).