Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Fernandez o Zemanu

Colle Don Bosco (IT)
16.08.2017
Dragi sobratje in član salezijanske družine! Pismo vrhovnega predstojnika Angela Fernandeza Artimeja ob razglasitvi Titusa Zemana za blaženega. 

To pismo vam želim poslati danes, na rojstni dan našega očeta in ustanovitelja, ob bližajočem se dnevu, ko bo častitljivi Titus Zeman v Bratislavi na Slovaškem, 30. septembra proglašen za blaženega. Pred dvema letoma smo slovesno obhajali dvestoletnico don Boskovega rojstva. Pomenljivo je, da priznanje mučeništva duhovnika Titusa Zemana gledamo v luči te dvestoletnice in kakor sad svetosti naše družine, potem ko je leta 2013 bil proglašen za blaženega madžarski salezijanec – brat Štefan Sandor, ki je daroval svoje življenje pri reševanju mladih delavcev v podobnih okoliščinah preganjanja.

Titus Zeman je rojen v kraju Vajnory blizu Bratislave na Slovaškem, 4. januarja 1915 kot prvi od desetih otrok v dokaj preprosti družini. Pri desetih letih je nenadoma ozdravel po Marijini priprošnji in napravil obljubo, da bo za vedno njen sin in da bo postal salezijanec – duhovnik. Leta 1927 mu je uspelo uresničiti ta svoj sen, potem ko je premagal nasprotovanje v družini. Predlagal je namreč, naj prodajo njivo ali travnik, da bi mu pomagali pri šolanju in je dodal: »Če bi umrl, bi gotovo našli sredstva za moj pogreb, zdaj pa vas prosim, da bi s tem denarjem plačali moj študij.«

Taka odločnost je pri Zemanu kakor stalnica: ko se na Češkoslovaškem uveljavlja komunistični režim in preganja Cerkev, duhovnik Titus brani simbol križa (1946) in predlaga, da ga odpustijo iz šole, na kateri je poučeval. Previdnostno se je izognil dramatični »noči barbarov« (13.-14. aprila 1950), ko so redovnike odvedli v taborišče. Potem se je odločil, da bo s skupino mladih salezijancev prestopil železno zaveso in jih povedel v Turin, kjer jih je sprejel vrhovni predstojnik don Pietro Ricaldone. Potem ko mu je podvig dvakrat uspel (spomladi in jeseni leta 1950), pa je tretji odpravi, aprila 1951, spodletelo. Prebežnike so policisti polovili in Zeman je moral od prvega tedna in v nadaljnjih desetih mesecih v preiskovalnem zaporu prestajati nečloveška mučenja vse do sojenja, 20.-22. februarja 1952. Potem je prestal 12 let zapora  (1952-1964) in skoraj še 5 let pogojne kazni pod stalnim nadzorom in preganjanjem (1964-1969).

Februarja 1952 je državni tožilec zahteval zanj smrtno kazen, ki je bila spremenjena v 25 let strogega zapora: »zaradi vohunjenja, izdaje in nezakonitega prehoda čez mejo«. Don Zeman je ožigosan kot človek, ki ga je treba uničiti s prisilnim delom v taboriščih: z ročnim drobljenjem radioaktivne uranove rude brez zaščite; z več sto dni zapora v samici, s šestkrat manj hrane kakor drugi. Napadejo ga huda srčna, pljučna in nevrološka obolenja. Ko prestane polovico kazni, ga 10. marca 1964 za 7 let pogojno izpustijo na svobodo,. Telesno neprepoznaven doživlja nekaj časa hudo duhovno trpljenje, ker ne sme javno opravljati duhovniške službe. Potem ko dočaka pomilostitev, umre 8. januarja 1969.

Titusovo pričevanje je utelešenje Jezusovega klica in prednostne pastoralne ljubezni do mladih, predvsem do mladih salezijanskih sobratov. Njegova ljubezen se je izkazala, kakor pri don Bosku, kot pristna »strast« za iskanje njihovih koristi; v to je vložil vse svoje sile in moči, vse življenje v duhu odpovedi in darovanja: »Tudi če bi izgubil življenje, ga s tem ne bi zapravil, vedoč da bo vsaj eden od tistih, ki sem jim pomagal, postal duhovnik namesto mene.« Tako je živel in razložil, kar pravijo naše Konstitucije: »Da bi odgovoril na potrebe svojega ljudstva, kliče Gospod nenehno in z različnimi darovi, da bi mu sledili v službi Kraljestvu. Prepričani smo, da je med mladimi veliko takih, ki so duhovno bogati in imajo v sebi kali apostolskega poklica. Pomagamo jim pri odkrivanju, sprejemanju in zorenju daru laiškega, posvečenega in duhovniškega poklica v prid vse Cerkve  in salezijanske družine« (člen 28).

Don Titus je svoj poklic in posebno poslanstvo, v katerega se je čutil poklicanega za reševanje duhovnih poklicev, živel v močnem duhu vere. Sprejel je uro »kalvarije« in daritve ter izpričal sposobnost, tudi po prejeti Božji milosti, da je pogumno sprejel darovanje življenja s trpljenjem in mučenjem v zaporu in tudi s smrtjo v krščanski, redovniški in duhovniški zavesti. O tem pričuje tudi rožni venec z 58 jagodami, po eno za vsak dan mučenja, ki ga je napravil iz vrvice in krušnega testa, pa tudi zatekanje k »Ecce homo« kot k tistemu, ki ga je spremljal v njegovem trpljenju in brez katerega ga ne bi mogel prenesti. Zeman varuje in brani vero mladih v času preganjanja, da bi se zoperstavili prevzgoji in komunistični ideološki prekvalifikaciji, ko uresniči silno in tvegano dejanje varovanja in reševanja poklicev. Njegova pot vere je trajno izžarevanje kreposti, sad močnega notranjega doživljanja, ki se je udejanjilo v smelo poslanstvo v deželi, v kateri je komunizem nameraval izbrisati vsako sled krščanskega življenja. Vse Titusovo življenje se kaže v opogumljanju drugih za tako zvestobo poklicu, s kakršno je on sam skrbel za svoj poklic. Njegova ljubezen do Cerkve in do lastnega redovniškega ter apostolskega poklica je popolna. Njegovi goreči podvigi izvirajo iz te iste združujoče ljubezni.

Junaško pričevanje blaženega Titusa Zemana je ena od najlepših strani vere, ki jih je zapisala krščanska vzhodno-evropska skupnost in naša Družba v trdih letih verskega preganjanja, ki so ga uprizarjali komunistični režimi v preteklem stoletju. V njem na poseben način zablesti prizadevanje za mlade poklice redovnikov in duhovnikov, ki so tako pomembni za prihodnost vere na tistih področjih.

Za vso Cerkev, posebno pa za našo Družbo in salezijansko družino je dar beatifikacije duhovnika Titusa močna spodbuda za obnovljeno prizadevanje ne samo za pričevanje vere v času poklicne krhkosti in odhodov, marveč tudi za pospeševanje spremljanja poklicev za duhovniško službo, za posvečeno življenje in za zakonsko zvezo. Njegovo mučeništvo je bilo sad junaške pastoralne ljubezni, ki nas spominja na Dobrega pastirja, ki ob volčjem napadu ne zapusti črede, kakor bi sicer storil najemnik: je darovanje življenja iz ljubezni, brez iskanja plačila; je vodenje mladih, predvsem pa povezovanje v edinosti; je upoštevanje enega samega, ki je tako pomemben, kakor če bi jih bilo sto, s pripravljenostjo zapustiti vse, da bi le enega rešil; je upoštevanje svobode svojega sogovornika in usposabljanje mladih za razločevanje in podpiranje mladih pri izbirah, ki jih le oni morejo in morajo napraviti (da bodo mogli »priti noter in priti ven …«). Ko se don Zeman odloči, da ne bo sam prebredel reke Morave, da bo ostal s svojimi, ko prilagodi svoj korak škofijskim duhovnikom v težavah in se tako izpostavi aretaciji, on zares utelesi podobo dobrega pastirja. Naše geslo: »Daj mi duše, drugo vzemi« se živo izkaže pri našem sobratu v prostovoljnem darovanju življenja; izkaže se tudi izvajanje salezijanskega preventivnega sistema v izrednih okoliščinah.

Zdi se mi, da je s tega vidika pričevanje don Titusa in dogodek njegove beatifikacije izredno aktualen tudi če se ozremo na pripravo prihodnje sinode z naslovom: Mladi, vera in poklicno razločevanje. Don Titus je po skrivnih poteh na nek način utelesil tiste temeljne stopnje postopka razločevanja, ki je poglavitno orodje, s katerim nudimo mladim možnost, da v luči vere odkrijejo in uresničijo lasten poklic. Njegova vera, navdihnjena z Božjo besedo, je bila izvir njegove izbire: spremljal je mlade sobrate v času preganjanja tako, da je postal njihov sopotnik; tako je z dovzetnostjo sprejel ta dar milosti, in ga napravil rodovitnega z doslednimi izbirami. Znal je sprejeti pomembne odločitve in usmeriti svoja dejanja v okoliščinah negotovosti in pred nasprotujočimi notranjimi sunki, zaupajoč v Božjo milost, v pomoč Marije Pomočnice in v pokorščino predstojnikom. Bil je prepričan, »da vera ni zatočišče za ljudi brez poguma, temveč razširja življenje. Vera pomaga odkriti veliko poklicanost, poklicanost za ljubezen, in jamči, da je ta ljubezen zanesljiva in vredna, da se ji izročimo, saj je utemeljena na Božji zvestobi, ki je močnejša kakor vsa naša šibkost« (Luč vere, 53).

Želim, da bi don Titus postal za naše vzgojno-pastoralne skupnosti in za naša formacijska središča, vzorec in zavetnik v prizadevanju za spremljanje mladih generacij: kako sprejeti klic in sodelovati pri veselju mladih. Don Titus je za nas utelešenje tistih sklicnih likov, o katerih govori Pripravljalna listina za sinodo, ki imajo vlogo »odraslih v veri, s katero vstopamo v pozitivno zavezo, ki je temeljnega pomena na vsaki poti človeškega dozorevanja in poklicnega razločevanja …; to so zanesljivi verujoči, z jasno človeško identiteto, s trdno cerkveno pripadnostjo, z vidno duhovno kakovostjo, z močno vzgojno strastjo in globoko sposobnostjo razločevanja«. Srčnost verovanja, globina sposobnosti razločevanja in predanost služenju mladim vse do mučeništva blaženega Titusa Zemana – medtem ko nam te lastnosti potrjujejo, da je don Boskova karizma živa v času in zgodovini – nas spodbujajo, da v spremenjenih časovnih in krajevnih okoliščinah obnovimo naš poklic ter vzgojno in pastoralno poslanstvo.

Pričevanje duhovnika Titusa in tudi njegovega madžarskega sodobnika, salezijanskega brata blaženega Štefana Sandorja, je za mlade, ki sedaj stopajo naprej po poti poklicne rasti v salezijanskem življenju in so na prvih stopnjah začetne formacije, razlog (motiv) za veliko spodbudo, da velikodušno in  z zaupanjem nadaljujejo začeto pot. Titus in Štefan sta imela dar njunega poklica, hoditi za Gospodom in služiti mladim kakor don Bosko, za tako dragocenost, da sta tudi takrat, ko bi se mogla z lahkoto rešiti, raje ostala zvesta za ceno njunega lastnega življenja. To je paradoks evangelija: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25). Poklic je mnogo več kakor izbira kake dejavnosti ali kariere. Je veliko bolj dragocen! Dragocen je kakor življenje in splača se zanj zastaviti svoje najboljše moči, z brezmejnim zaupanjem v tistega, ki nas kliče in nas pošilja.

Ko se pridružujem veselju Cerkve in salezijanske družine na Slovaškem, vabim vse naše skupnosti in skupine salezijanske družine, da dostojno praznujejo spomin novega blaženega, da spoznavajo mučeniško pričevanje in se mu zatekajo v priprošnjo za zvestobo in rodovitnost poklicev. Marija Pomočnica, kateri je mladi Titus obljubil ostati »vedno zvesti sin«, naj blagoslavlja in z materinsko navzočnostjo spremlja poklicno pot vsakega od nas.

Prevod. Alojzij Slavko Snoj