Franc Horvat
Franc Horvat, duhovnik
rojen: 25. februarja 1901, Filovci, župnija Bogojina; prve zaobljube: 29. avgusta 1922, Klecza Dolna, Poljska; duhovniško posvečenje: 3. julija 1932, Ljubljana; umrl: 9. februarja 1986 na Trsteniku
V nedeljo, 9. februarja 1986, je Franc Horvat, lahko bi rekli ‘z uro v roki’ čakal na srečanje s smrtjo: začutil je bolečino pri srcu, poklical sobrata, da mu je podelil zakramente sprave, popotnico in maziljenje, in kmalu nato, zadet od srčne kapi, mirno umrl.
Rodil se je staršem Jožefu in Mariji roj. Žban v kleni krščanski družini v bogojinski župniji; dobre družine in gorečnost dušnih pastirjev je napravilo to deželo za žitnico duhovnih poklicev. Kristusov klic je zato našel plodna tla tudi v Francu, župnik Baša pa mu je pomagal, da ga je uresničil. Na poklic se je začel pripravljati na Rakovniku, kamor je prišel v letu 1916 in nadaljeval z ljudsko šolo, ter v Veržeju do 1921. Takrat je odšel v noviciat na Poljsko, v Kleczo Dolno, in ga naslednje leto končal z zaobljubami. Poslej se je z učenjem in duhovnim poglabljanjem pripravljal najprej v višji gimnaziji na Radni (1922-25), v času vzgojnega pripravništva v Murski Soboti (1925-27) in na Rakovniku (1927-28) ter s študijem teologije na visoki bogoslovni šoli na Rakovniku (1928-32) in julija 1932 po rokah škofa Gregorija Rožmana v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje.
Duhovniško poslanstvo je začel v salezijanskih vzgojnih zavodih kot ekonom na Rakovniku (1932-35, 1936-42), v Veržeju (1935-36) in na Selu v Ljubljani (1942-44). V letu 1944 se je vključil v župnijsko pastoralno delo z Lanišča ter po vojni nadaljeval v Cerknici, kjer je bil najprej kaplan (1945-47) in nato župnijski upravitelj (1947-55). Za krajša obdobja je vodil župnijo Tržišče (1956-57), Št. Janž (1957-63), Boštanj (1963-64) in Koprivnik (1964-67). 1967-70 je bil ponovno ekonom v zavodu na Rakovniku, prevzel skrb za župnijo Grahovo (1970-74) in kot duhovni pomočnik pomagal v Boštanju (1974-83).
Kmalu po zlati maši so se začeli pojavljati znaki resne bolezni, zato je odložil odgovornosti dušnega pastirja, ne pa tudi dela. Umaknil se je v dom za bolnike na Trstenik. Po svojih močeh je spovedoval, skrbel za zvonjenje, opravljal službo vratarja, predvsem pa lajšal tegobe sobratom bolnikom, še posebej rojaku Štefanu Vogrinu. Ure in ure je preživel ob njegovi bolniški postelji v molitvi neštetih rožnih vencev in v obujanju spominov na salezijansko življenje.
Bil je neke vrste izvirnež, vendar priljubljen in vedno veder. Znamenit je bil po svoji točnosti in vestnosti. Ni poznal hinavščine, bil je vedno odkrit in neposreden. Pod nekoliko hrapavo lupino je bilo čutiti zlato srce, tako da so ga imeli sobratje resnično radi. V skupnosti je bil dragocen in zanesljiv sodelavec, ker je imel izreden čut in pripravljenost za drobne, vsakdanje stvari. Znan po natančnosti, z uro v roki, vedno v skrbi, da ne bi bilo kaj v zamudi. Tak je bil do konca življenja.
Vstajenja čaka v salezijanskem grobu na Trsteniku.