Na prvem letošnjem srečanju z Bogom, 8. januarja, so se ob Klemenu Balažiču znova množično zbrali mladi študenti in mladi v poklicih. Prisluhnili so razmišljanju o krščanskem pogumu in ga nadgradili s počastitvijo Jezusa v Najsvetejšem zakramentu ter skupnem druženju.
Sledi nekaj misli iz kateheze o pogumu.
Ne moremo biti prepričljive priče evangelija, če nas ne preveva nerazložljiv pogum. Prva stoletja krščanstva so bila prežeta s strahom in negotovostjo. Po mnenju nekaterih se je rimsko cesarstvo spreobrnilo h krščanstvu zaradi poguma mučencev. Cerkveni nauki so se morda zdeli nenavadni in nedodelani: Vera v enega Boga, ki so v bistvu tri osebe, in nenavadna predstava o truplih, ki vstajajo od mrtvih, prve kristjane so nekateri označili celo za ljudožerce, ker so govorili, da uživajo Jezusovo telo in kri … toda pogum mučencev je pomenil, da je krščanstvo uganka, ki je ne gre prezreti. Pričeval je o krščanskem upanju. Ko so leta Gospodovega 107 svetega Ignacija Antiohijskega odvedli v Rim, da bi ga mučili, je tamkajšnje kristjane rotil, naj ga ne skušajo rešiti, zato da bi s smrtjo lahko postal »jasen izraz Boga«.
Odgovoriti smo si želeli, kaj pomeni krščanski pogum.
Angleška beseda za pogum, »courage«, izhaja iz latinske besede »cor«, ki pomeni srce. Pogum pogosto opisujejo kot lastnost človeškega srca – srčnost. Človek občuti strah ali pogum. Aristotel in Tomaž Akvinski ga najprej opisujeta kot lastnost razuma. Gre za pogum, da stvari vidimo takšne, kot so, da nevarnost vidimo odkrito in jasno. Pogumna oseba se sooči s svojo ranljivostjo. Josef Pieper: »Pogum predvideva ranljivost; brez ranljivosti ni možnosti za pogum. Angel ne more biti pogumen, ker ni ranljiv. Pogum dejansko pomeni, da zmoremo utrpeti poškodbe.«
Za Aristotela je bil pogum predvsem krepost vojščaka, ki si drzne tvegati poškodbe v boju. Tomažu Akvinskemu je pogum običajno pomenilo vztrajnost oz. potrpežljivo čakanje. Zanj je bilo to čakanje, zvesto in potrpežljivo, kadar je človeku najhuje.
Kako potrpežljiv je bil Jezus s svojimi učenci. Učil jih je o Božjem kraljestvu, o ljubezni, zaupanju v Boga, ki ga je imenoval Oče, o novem življenju Božjih otrok … Oni pa so se prepirali kdo je večji, kdo bo prvi in kdo drugi minister …. Jezus bi jih lahko velikokrat nagnal, lahko bi obupal nad njihovo šibko vero. Vendar je vztrajal, tudi po tem ko so ga ob trpljenju in smrti izdali, ga zapustili. Predvsem pa je Kristus zgled vztrajnega poguma, ko na križu vztraja do konca. Ne stopi z njega tudi za ceno življenja.
