UKORENINILA SEM SE MED PLEMENITIM LJUDSTVOM

»Kakšna je moja cena? S kakšnimi kriteriji lahko sebe ocenjujem in vrednotim?« Ko opazujemo ljudi, kako se hvalijo pred drugimi in kako visoko povzdigujejo samega sebe, se nam nehote postavijo gornja vprašanja in se trudimo, da bi dognali, koliko je dejansko človek vreden in s kakšnim »metrom« smemo ocenjevati bližnjega, sodelavca v kolektivu, soseda, člana župnijskega občestva. Večina opredeljuje ljudi na podlagi izobrazbe, znanstvenih naslovov in službe, ki jo opravljajo. Gotovo je to eden od objektivnih kriterijev, ki ga je mogoče preveriti, toda, kaj smo s tem povedali o človeku? Opredelili smo ga na podlagi določenega znanja, nič pa nismo povedali o njegovi humanosti, dobroti, človekoljubnosti. Je človek samo znanje? Je človek enak poklicu, ki ga opravlja?

Dopustimo, da se nam ljudje približajo,
odprimo jim svoja srca, da se ogrejejo
in se prepoznajo kot ljudje.
Naj nam Bog v teh dneh pomaga,
da bomo v družinah našli skupni jezik,
da se bomo počutili sprejete,
da bomo lahko drug v drugem
prepoznavali božjega otroka,
ki živi v nas in je prišel s preprostim razlogom,
da bi mi imeli življenje in ga imeli v izobilju.

župnik Branko Balažic

VSE DNI SVOJEGA ŽIVLJENJA NAJ BO GOSPODU POSVEČEN

Iz različnih raziskav in polemik, ki so se letošnjo jesen kar vrstile, je mogoče potegniti zaključek, da je danes družina zelo na prepihu in na majavih tleh. Nekaterim levo usmerjenim strankam je v interesu, da družino čim bolj razvrednotijo in izenačijo z marginalnimi oblikami skupnega življenja, ki niso usmerjene v neko trdno skupnost, ampak v način življenja, ki ti zadovolji trenutne užitke. Takšni so zunanji pritiski na družino, ki so jasno opredeljeni in proti katerim se lahko boriš, ker veš od kod prihajajo in kam so usmerjeni. Težje je sprejeti pritiske znotraj družine same in so povezani z nejasnimi predstavami o družini med samima zakoncema in potem med starši in otroki. Liberalna zakonodaja je potisnila v ospredje pravice otrok, pri tem pa zanemarila pravice staršev in vseh odraslih, ki jim je zaupana vzgoja.

GLEJTE, VAŠ BOG!

»Kaj, ali, kdo je tvoj Bog?« Kako bi se počutil, ko bi mi novinar zastavil to vprašanje. Mislim, da bi spravil v zadrego tudi mene, ki se vsak dan ukvarjam z vprašanjem o Bogu. Saj ni težko dati neko razumsko opredelitev, ki bo opredelila neko oddaljeno bitje, o katerem ima vsakdo svoj pogled in prepričanje. Težko pa je dati oseben odgovor, ki bi bil povezan s tvojim razmišljanjem, čutenjem, vrednotami in vsakdanjim življenjem. Pa vendar, če Bog je, potem je tukaj, med nami, sredi vsakodnevnega vrveža in ne nekje v oblakih. »Kakšen je tvoj Bog?« To ni neko splošno, ampak zelo osebno vprašanje. Ni treba opredeljevati Boga kot takega, ampak je treba dati svoje osebno mnenje in prepričanje. Vsa zadrega je v tem, da večina nima te opredelitve, ker ne verjamejo v osebnega Boga, ker je njihova verska pripadnost bolj tradicija in manj osebna odločitev. Zato bi lahko večino opredelili, da so »verniki v statističnih podatkih«.

Prava vera pa nima nič skupnega s statistiko in opredelitvijo na papirju. Vera je življenje, ali pa je ni. »Glejte, vaš Bog!« je klical prerok Izaija ostanku božjega ljudstva. Za obupani narod v suženjstvu je bil to klic k veselju in novemu upanju. Kako bi ta klic »prebudil« množice, ki vidijo svoj napredek v tehničnem razvoju in v denarju? Marsikdo bi skomignil z rameni in glasniku zaloputnil vrata pred nosom, večina bi se še naprej ukvarjala s svojimi poslovnimi zadevami in le redki posamezniki bi se ob klicu, zamislili. Vsi pa vemo, da slejkoprej pride čas, ko je treba dati odgovor na vprašanje: »Kdo je tvoj odrešenik?« Janez Krstnik je ob Jordanu postavil isto vprašanje vsem, ki so prišli k njemu. Nič jim ni prikrival, ampak jim je skušal podati vso resnico. Potem pa pride mimo Jezus in se postavi v vrsto z grešniki. Janez naenkrat ni vedel kaj se dogaja: pred njim je bil on, ki je večji od njega in sedaj ga prosi za krst. Janeza uboga, izpolni Jezusovo prošnjo in vsi navzoči prejmejo milost, da vidijo »božje Jagnje« in prepoznajo Boga, ki je drugačen.

Brat, sestra, kdo je najin Bog? Sva že uspela priti do osebne opredelitve vsega tega, kar naju presega in govori o odrešeniku, ki je podarjena ljubezen? Osebni Bog mora biti tvoj in moj odrešenik, sicer je plod najine domišljije in malik, od katerega ne pride nobeno odrešenje. Morda se tudi midva srečujeva z mešanimi občutki, ko je težko reči, kaj je vera in kaj je prevara in zmota. Čas je pač tak, da je lagodneje hoditi v korak z množico, ki je čreda brez pameti, kot pa se izpostaviti in povedati: kdo si in kaj bi rad. Tvoj in moj Bog pa se ne počuti ravno dobro v množici, zato naju čaka na samotnih krajih in upa, da se bova ustavila in ga nagovorila. Kdaj je bil najin krst, kdaj je bil čas milosti? Sva morda pozabila na vse to, kar sva prejela in kar bi nama moralo dajati polet in smisel? Sedaj je pravi čas, da spet odkrijeva to, kar nama je v rešitev.

župnik Branko Balažic

IZ TEBE IZIDE ON, KI NAJ VLADA IZRAELU

Živimo v času demokracije, ko ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje, ko se posamezniki odkrito borijo za svoje pravice, ko je treba vsako uredbo in najmanjšo zakonsko spremembo na dolgo preučevati in slišati mnenje mnogih. Ali smo tudi zadovoljni s takšnim načinom vladanja in urejanja medsebojnih odnosov. Marsikateri znanstvenik je mnenja, da je demokracija kaos, ker na tak način ne moreš dobro vladati. Marsikdo bi raje imel diktaturo enega, ki bi bil blizu ljudem in bi ga ljudje poslušali. Sicer pa, roko na srce, vsakdo od nas brez zadrege priznava sam pri sebi, da red mora biti in za vsak red rabiš samo eno komando, sicer je nered. Tako moški kot ženske se zaklinjajo da živimo v času, ko si vsakdo sam kroji svoje življenje, vendar po tihem vsakdo prizna, da ni mogoče živeti brez »tirana« v sebi, ki ga je treba poslušati in se mu pokoravati.

GOSPOD SE VESELI V OBNOVLJENI LJUBEZNI

Ljubezen je gonilna sila vsega človekovega delovanja. Brez nje ni pravega poleta, ni volje do življenja, ni smisla. Gre za to, da čutimo, da smo za koga nekaj vredni in se hkrati zavedamo, da smo tudi sami sposobni ljubiti drugega takšnega, kot je. Zato je iskanje ljubezni človekova osnovna potreba in hrepenenje, tako otroka, najstnika, odraslega ali starčka na vozičku. Pesnik Minatti nas zato spodbuja: »Nekoga moraš imeti rad!« V sodobni družbi je to postalo nenapisan zakon, ki je prešel v neko svoje protislovje. Besedo ljubezen danes marsikdo ne razume oziroma si pod tem izrazom predstavlja stvari, ki niso ljubezen. Ko opazujemo ljudi, bi morda lahko zaključili, da se imajo bolj radi, kot so se imeli nekoč, kajti povsod vidimo mlade parčke in tudi odrasle pare, ki hodijo z roko v roki, se objemajo na javnih mestih in si vsak dan znajo pokazati drobne pozornosti.

OGRNI SE S PLAŠČEM PRAVIČNOSTI

Ljudje smo izredno občutljiva bitja. Zdi se, da je v našem srcu zapisana naša vrednost, zato zaznamo sleherno krivico, ki se nam zgodi. Srce se naenkrat razjoče in že otrok zazna, da nekaj ni prav, da bi moralo biti drugače, da bi ga drugi morali ceniti. In kakšna je potem reakcija? Navadno se vsakdo zavzame za pravice, ki so mu kršene. Otrok bo z jezo dokazoval, da ni zadovoljen. Če bo krivica popravljena bo čutil neko zadoščenje, sicer bo postajal vedno bolj agresiven in krivičen do drugih. Zakaj smo ljudje iz generacije v generacijo bolj občutljivi in pripravljeni varovati svoje dobro ime in svoja stališča? Mar res čutimo, da je v nas nekaj božjega? Gotovo je res, da imajo nove generacije več samozavesti in zato na glas povedo, kakšne so njihove pravice.

PRIDEJO DNEVI, KO IZPOLNIM OBLJUBO

Prva adventna nedelja je vedno prelomnica in nov začetek. Eno obdobje je zaključeno, začenjamo z novim, zato smo vsi v nekem novem pričakovanju, kaj se bo zgodilo, kaj bo prinesla nova priprava na božič. Tudi slovenski december je svečan, v lučkah, v pričakovanju in lahko celo rečemo, da je do skrajnosti skomercializiran. Vse je povezano z darili in slovesnimi večerjami, kakor da bi med letom stradali in je sedaj napočil čas, ko si končno lahko nekaj privoščimo. V resnici pa se zgodi, da nas ves ta svetleči šarm in reklame potegnejo v svet iluzij in nam pričarajo neke namišljene vrednote. Vse to nas vedno bolj oddaljuje od prave vsebine adventa in božiča. Advent povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Z zgodovinskim spominom preteklost stalno prečiščujemo in ustvarjamo takšno sedanjost, ki nas bo lahko uvedla v prihodnost, na katero gledamo z velikim zaupanjem. Med Jezusovim zgodovinskim in končnim prihodom je sedaj naš čas, ki ga lahko uresničujemo le z vero, upanjem in ljubeznijo.

KDOR JE IZ RESNICE, POSLUŠA MOJ GLAS

»Kaj je resnica?« je Pilat zastavil vprašanje na Jezusovem sodnem procesu. Če bi danes jaz postavil enako vprašanje mimoidočim, bi jih zmedel in bi me gledali, kot da sem padel na Zemljo z nekega drugega planeta. Resnica je namreč pogojena z mojimi trenutnimi željami, je sad mojega trenutnega iskanja in potrebe. Zato je težko priti do pravega dialoga, kjer bi o isti stvari vsi enako mislili in razpravljali. Dogaja se ravno obratno: zaradi različnosti mnenj in stališč vsak dialog zahteva veliko mero potrpežljivosti in strpnosti, da si sogovorniki ne skočijo v lase. »Kdor je iz resnice, posluša moj glas!« je rekel Jezus, ko je vklenjen stal pred Pilatom. Jezus torej predpostavlja, da moramo imeti glede resnice več ali manj enako mnenje, sicer nismo sposobni slišati božjega glasu. Kdo je iz resnice? Tisti, ki ve, kaj je Bog in kaj je človek.

ZA TISTI DAN ALI URO PA NE VE NIHČE!

Ko se na pokopališču poslavljamo od človeka, ki je umrl mlad in je gledal na življenje kot na velik izziv, poln načrtov, kaj bo še vse storil, marsikoga takšno prehitro odhajanje pretrese in zavzdihne: »A ni škoda, da ga ni več! Odšel je sredi dela in pustil mlado ženo z majhnimi otroki samo!« Kakšen drug pa pikro doda: »Vsaj pred smrtjo smo si vsi enaki. Vsi moramo umreti in dobro je, da ne vemo, kdaj bo kdo na vrsti.« Takšno je »laično« govorjenje o smrti, ki jo večina sprejema kot krivico, kot oster rez, ki pusti bolečo rano pri svojcih in prijateljih. Kaj pa smrt kot trenutek polaganja računov in čas individualne sodbe? Med mlajšimi ne slišiš niti besedice v tej smeri, pri tistih, ki imajo za seboj osemdeset in več let pa dobiš občutek, da večina s sodbo računa in mnogi ne morejo skriti strahu pred tem dejstvom.