PAZI, ČAS!

Z glavno nedeljsko sveto mašo smo v polni cerkvi zaključili letošnji oratorij.

Cerkev je bila lepo okrašena z živobarvno verigo, ki ni bila samo dekoracija, ampak je vsak člen verige pomenil eno molitev za določeno osebo.

Otroci so se med tednom zelo potrudili, da so molili za svoje starše, dedke, babice, bratce, sestrice, prijatelje, sošolce in še za marsikoga.

Tako je nastala molitvena veriga, ki nas je povezovala.

Pri maši nas je povezovalo tudi navdušeno petje otrok, predstavitev delavnic, razlaga zgodbe, razstava izdelkov in še marsikaj.

Marsikdo mi je rekel: "Škoda, da ne moremo imeti takšne maše večkrat v letu!"

Če se bomo potrudili, da bo tudi med letom uspelo pripraviti še kakšno otroško mašo.

Seveda to ni odvisno le od župnika, ampak od vseh župljanov.

Vsakdo lahko na svoj način prispeva, da je župnijska skupnost vedno nov odgovor na božjo ljubezen.

Sledi nekaj utrinkov zaključne nedeljske maše. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.

PAZI, ČAS!

Šesti dan oratorija.
Sobota je že vikend. To se je nekoliko čutilo tudi na oratoriju. Otroci so med tednom bili zelo dejavni na oratoriju po sedem ur vsak dan. Zato se je v soboto že čutilo, da so utrujeni in bo treba program skrajšati.

Tako smo tudi letos imeli program le do ene ure popoldne. Z Momom so v zgodbi potovali v kraj, kjer ni več časa, ampak je vse kot en dan. To smo potem poglobili pri molitvi, ko smo razmišljali o nebesih, kjer je naš pravi dom.

Ugotavljali smo, da kdor hoče odpreti ta zadnja vrata, ki vodijo v večnost, se mora zelo potruditi z molitvijo,
s časom, ki ga ima za Boga in tudi s časom, ki ga ima za starše, sorodnike, prijatelje, sošolce.

Najbolj uporabljen čas je namreč tisti, ki ga preživimo z drugimi, ko s svojimi talenti bogatimo drug drugega.
Zato so se vse skupine potrudile, da so pripravile tudi različne vložke za nedeljsko sveto mašo.

Nato so otroci obiskali še zadnje delavnice, zaključili svoje izdelke in seveda nestrpno čakali, kdaj bo prispel avto, ki bo pripeljal pice. Teh je bilo toliko, da tudi animatorji niso zmogli vse pojesti.

Ko so otroci odšli, je ostalo še veliko dela za animatorje: treba je bilo pospraviti vse delovne prostore
in v cerkvi pripraviti izdelke na ogled.

Hvala Bogu, da smo imeli lepo vreme, da smo se dobro razumeli, da so otroci vztrajali in srkali nova spoznanja.

Mislim, da se vsi udeleženci strinjamo, da oratorij ni bil vstran vržen čas, ampak smo vsi veliko prejeli – ne samo otroci, ampak tudi animatorji, župnik in kaplan.

Sledi nekaj utrinkov 6. dne. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.

PAZI, ČAS!

Peti dan oratorija.

Vse ima svoj čas, toda tudi Bog je pri ustvarjanju sveta v določenem trenutku rekel: »Dovolj. Sedmi dan pa že ne bom delal.« Zato je bila tema molitve: »Imej čas za nedeljo!« Otroci že dobro vedo, da je nedelja nekaj posebnega in da ni prave nedelje brez svete maše, obiskov prijateljev in sorodnikov. Imeti je treba čas tudi za Boga, ki je naš najboljši prijatelj.

Delavnice so potekale po običajnem redu. Otroci so že precej dobro strenirani, zato jim je šlo delo hitro od rok.

Potem pa je bilo treba nekaj časa čakati. Speči toliko palačink, da bodo vsi zadovoljni in siti, ni mačji kašelj. Tako je bilo kosilo v treh rundanih, takšno je bilo povpraševanje.

Po kosilu je bil orientacijski tek od točke do točke, kjer je bilo treba opraviti kakšno nalogo. Za kakšno skupino je bilo to zelo naporno, so bile pa zato toliko bolj zaslužene nagrade in sladoled pred odhodom.

Sledi nekaj utrinkov 5. dne. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.

PAZI, ČAS!

Četrtek. En dan je vedno rezerviran za izlet. Tokrat se nismo odločili za kakšno dolgo vožnjo, ampak smo zavili k bližnjim sosedom, na Jezersko, k jezeru in kampu ob vodi. Vse je šlo kot namazano do vzponov pred Jezerskim. Potem pa je naenkrat avtobus odpovedal.

Kaj pa zdaj? Vsi ven. V kolono po dva in marš v hrib. Drugega izhoda nismo poznali. Pa se ni nobeden pritoževal. Ko smo prehodili dober kilometer, pa je bila pred nami že nova rešitev: ob cesti je redni Alpeturov avtobus ustavljal in pobiral vse pešce. Takšno je bilo naročilo šoferja s Petričevega avtobusa, ki je čakal na svojega mehanika. Jaz pa sem že mislil, kako si bomo obrusili noge, pa ni bilo nič z mojim predvidevanjem.

Ob jezeru je vsaka skupina pripravila svoj del za mašo na prostem. In res smo uživali sredi tega gorenjskega raja, obdani z ledeniškimi jezerom in vrhovi, ki so bili še precej v snegu. Po maši pa seveda nastopi lakota, ki jo je težko potešiti.

Stane in kaplan Franc sta se precej časa trudila, da bi bilo dovolj čevapčičev in pečenih hrenovk. Ob dvanajstih sta dve koloni lačnih želodcev že čakali. Vsega je bilo dovolj, pa čeprav je bilo treba speči še kakšno rundo.

Pa to še ni vse. Naš Franc je naenkrat izginil s kombijem
in ko se je vrnil, kaj tako skrivnostnega je nosil v velikem loncu? Nič manj kot 140 palačink. A mislite, da je katera ostala? Nobena.

Tako slastne so bile, da se jim ni mogel nihče odpovedati.

In kaj smo počeli še skoraj tri ure po kosilu? Čeprav voda ni bila ne vem kako topla - priznam, da nisem stopil v jezero, da bi preizkušal temperaturo – za naše mlade nadebudneže to ni bila nobena ovira. Vsi, majhni in veliki, mladi in stari, eni bolj neumni kot drugi, so bredli po vodi, se špricali, nekateri tudi malo zaplavali in to v polni opremi. Voda je dovolj plitva skoraj do polovice jezera, tako da je bilo dovolj užitkov za vse.

In nato igre zunaj – ne samo z žogo, ampak številne domislice, kako bi ponagajali animatorjem s špricanjem, obmetavanjem s travo in še bi lahko našteval. Sicer so pa slike veliko bolj zgovorne.

Domov grede pa nismo imeli problemov z avtobusom, ki je bil medtem že popravljen. Še sreča, da smo krenili pol ure prej, sicer bi nas dobila ploha. Bog pač že poskrbi tudi s pravimi nasveti!

Sledi nekaj utrinkov 4. dne. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.

PAZI, ČAS!

Tretji dan oratorija so bili že vsi udeleženci med seboj veliki prijatelji, kar se je najbolje pokazalo pri skupnih igrah.

Tema dneva je bila povezana z delom: Pazi, čas za delo. Otroci sicer še ne vedo, da lahko mimogrede postanemo delaholiki.

V zgodbi so spremljali cestnega pometača Pepija, ki so ga sivi agenti preslepili s finančnimi ponudbami in dobrimi obrestmi, če bo pri delu še bolj priden in še večji egoist. Pri molitvi smo potem ugotavljali, kako čas, ki ga posvetimo molitvi in Jezusu, ni vržen vstran in se nam pošteno obrestuje.

Za kosilo je bil hot dog in nihče se ni branil tega »vročega psa«, saj so pospravili kolikor je bilo na razpolago. Kot dodatek pa še lubenice v količinah, kolikor je kdo zmogel.

In potem, si lahko samo predstavljate, kakšno je lahko vodno popoldne, povezano z vodnimi igrami in seveda obveznim špricanjem z gasilskima cevema. To so bili mokri, pa se nobeden ni pritoževal.

In na koncu: slastni čokoladni piškoti in še nič manj okusno drugo pecivo. Hvala, mamice, ki nas tako razvajate!

Sledi nekaj utrinkov 3. dne. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.

PAZI, ČAS!

Drugi dan oratorija so imeli animatorji že zjutraj precej dela: sladkarij, ki so jih prinašale mamice, kar ni hotelo zmanjkati. Hvala, ljubeznive mamice, otroci so zelo veseli, če se lahko malo posladkajo. Sicer pa jih moramo malo razvajati, ker so bili v šoli dovolj uspešni.

Tema molitve in dneva je bila povezana s prometnim znakom, na katerem je bila nogometna žoga. Treba si je vzeti čas za skupinsko igro in zabave, ne za ždenje v sobi, brskanje po iternetu in buljenje v televizijo. Momotu je bilo žal, da so enega od prijateljev omrežili »sivi agenti«, mu vsilili avtomobilček in mu naročili, da se mora vsak dan vsaj dve uri sam z njim igrati.

In kakšno je bilo kosilo: ocvrti krompirček in ocvrti piščančji medaljoni. In to v kako velikih količinah:
kakšen bi mislil, da jedo možakarji, ki so ves dan garali pri kopanju jarkov in ne otroci, ki nekateri
ne dosegajo niti meter višine. To pomeni, da jih tudi igra in delo dovolj utrudita, da bi potem požrli tudi vola!

Popoldne pa je bil pravi »šov«: modna pista, povezana s karaokami. Kaj vse so sposobni ti otroci in kako so talentirani za petje. Mislim, da bodo na Trsteniku zbori še vedno dobro uspevali.

Zares, vse pohvale otrokom za njihov pogum in veselje do petja in druženja.

Na koncu so bile seveda še sladkarije, ki jih ni zmanjkalo.

Sledi nekaj utrinkov 2. dne. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.

PAZI, ČAS!

Oratorij 2010 na Trsteniku se je začel: otrok je čez 50, animatorjev 15 in seveda, lepo vreme, ki smo ga naročili.

Himno Pazi čas! so se otroci mimogrede naučili ter z veseljem ploskali in mahali. Pri jutranji molitvi smo spoznali, kaj pomenijo posamezne kretnje pri znamenju križa in tako ves dan izročili Bogu. Pri zgodbi so otroci spoznali, kdo je Momo in kako pomembno je, da smo prijazni do vsakega človeka in ga sprejmemo. V delavnicah so otroci preizkusili nekatere spretnosti in njihovi izdelki bodo pokazali, kako so bili uspešni.

Čeprav so na oratoriju v glavnem predšolski otroci in iz nižjih razredov, ni bilo težko pospraviti velikega lonca makaronov v mesni omaki.

Popoldne je bila velika igra, ko je bilo treba zaustavljeni čas ponovno pognati v tek. Treba je bilo dobiti posamezne dele ure, pridobiti si zemljevid in nato najti kazalce in pognati uro v tek. Skoraj uro in pol so potrebovali najhitrejši, da jim je to uspelo. Na koncu so bile vse skupine pohvaljene kot zelo pridne čez dan, razdelili so si bombone, zmolili oratorijsko molitev, spustili zastavo in seveda pospravili presenečenje: slastne rolade iz Gorenjke.

Skratka: prvi dan je bil zelo lep in so domov odhajali vsi navdušeni.

Sledi nekaj utrinkov 1. dne. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.

RAD BI ŠE POLJUBIL OČETA IN MATER, POTEM GREM S TEBOJ

Otroštvo – kako je lepo in kako dolgo traja. Kdo ne bi užival brezskrbne dni, ko so pred teboj samo pravice, brez prave obveznosti. Ta čas bi radi čim bolj podaljšali. Zato danes srečujemo otroke pri tridesetih letih in več: so brez končane šole, brez poklica, doma pri starše, ki poskrbijo, da jim nič ne manjka. Tako lahko govorimo o generacijah lepih fantov in deklet, ki so brez življenjskega načrta, ker ga ne potrebujejo, saj so ljubljenčki staršev in se jim zato ne sme skriviti en sam las na glavi. Ko jim predstaviš program za prihodnost, so neodločni in se izgovarjajo kot se je izgovarjal Elizej: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj!« Generacije brez življenjskega programa! Kdo je za to kriv?

GREŠIL SEM PROTI GOSPODU

Kaj je danes greh? Izraz, ki izginja iz vsakodnevnega besednjaka. Ko otroke pri pripravi na prvo spoved in obhajilo sprašujem, kaj jim pomeni spoved, me debelo gledajo, ker si ne znajo predstavljati, kaj bi to bilo. Občutka za greh ni več, doma se o tem nič ne pogovarjajo, vse je zoženo na dve besedi: »To smeš!« »Tistega ne smeš, ker ni primerno zate!« Otrok hitro razume, da se lahko z nepravilno rabo določenih predmetov poškoduje, težko pa dojame, da lahko greši proti samemu sebi s tem, da je morda len, požrešen, nagnjen k alkoholu, mamilom, da je del slabe družbe.

GLEJ, TVOJ SIN ŽIVI

Kaj mi pomeni življenje? Ko opazujem motoriste, kako se podijo s svojimi konjički in kako izpostavljajo svoje življenje, se sprašujem, kako ti dirkači sprejemajo svoje življenje. Ko se pogovarjaš z ljudmi, ki jemljejo življenje kot adrenalinski izziv, obstrmiš ob stavku, ki je moto mnogih najstnikov in mladih odraslih: »Vsakdanje življenje je preveč enolično, zato ti adrenalinske zabave dajo občutek, da živiš, da tvegaš, da si nekdo!« Za te ljudi ni pomembno, kako dolgo živiš, ampak da je tvoje življenje vedno na vrhuncu, pa čeprav bo trajalo samo nekaj let. In kako gledajo na življenje matere – predvsem tiste, ki odklanjajo splav in umetne posege v življenje, ki se razvija in ga je zato treba braniti? Mati ve, da je vsako novo življenje, ki raste pod njenim srcem, povezano s trpljenjem in različnimi odrekanji.