Oratorij Trstenik 2010 - 4. dan

PAZI, ČAS!

Četrtek. En dan je vedno rezerviran za izlet. Tokrat se nismo odločili za kakšno dolgo vožnjo, ampak smo zavili k bližnjim sosedom, na Jezersko, k jezeru in kampu ob vodi. Vse je šlo kot namazano do vzponov pred Jezerskim. Potem pa je naenkrat avtobus odpovedal.

Kaj pa zdaj? Vsi ven. V kolono po dva in marš v hrib. Drugega izhoda nismo poznali. Pa se ni nobeden pritoževal. Ko smo prehodili dober kilometer, pa je bila pred nami že nova rešitev: ob cesti je redni Alpeturov avtobus ustavljal in pobiral vse pešce. Takšno je bilo naročilo šoferja s Petričevega avtobusa, ki je čakal na svojega mehanika. Jaz pa sem že mislil, kako si bomo obrusili noge, pa ni bilo nič z mojim predvidevanjem.

Ob jezeru je vsaka skupina pripravila svoj del za mašo na prostem. In res smo uživali sredi tega gorenjskega raja, obdani z ledeniškimi jezerom in vrhovi, ki so bili še precej v snegu. Po maši pa seveda nastopi lakota, ki jo je težko potešiti.

Stane in kaplan Franc sta se precej časa trudila, da bi bilo dovolj čevapčičev in pečenih hrenovk. Ob dvanajstih sta dve koloni lačnih želodcev že čakali. Vsega je bilo dovolj, pa čeprav je bilo treba speči še kakšno rundo.

Pa to še ni vse. Naš Franc je naenkrat izginil s kombijem
in ko se je vrnil, kaj tako skrivnostnega je nosil v velikem loncu? Nič manj kot 140 palačink. A mislite, da je katera ostala? Nobena.

Tako slastne so bile, da se jim ni mogel nihče odpovedati.

In kaj smo počeli še skoraj tri ure po kosilu? Čeprav voda ni bila ne vem kako topla - priznam, da nisem stopil v jezero, da bi preizkušal temperaturo – za naše mlade nadebudneže to ni bila nobena ovira. Vsi, majhni in veliki, mladi in stari, eni bolj neumni kot drugi, so bredli po vodi, se špricali, nekateri tudi malo zaplavali in to v polni opremi. Voda je dovolj plitva skoraj do polovice jezera, tako da je bilo dovolj užitkov za vse.

In nato igre zunaj – ne samo z žogo, ampak številne domislice, kako bi ponagajali animatorjem s špricanjem, obmetavanjem s travo in še bi lahko našteval. Sicer so pa slike veliko bolj zgovorne.

Domov grede pa nismo imeli problemov z avtobusom, ki je bil medtem že popravljen. Še sreča, da smo krenili pol ure prej, sicer bi nas dobila ploha. Bog pač že poskrbi tudi s pravimi nasveti!

Sledi nekaj utrinkov 4. dne. Če si želite ogledati fotografije, kliknite Več.