Mnogi se še spomnite, kako ste zapirali kure in gosi, ko se je v Veržeju pojavil sivi megan z italijansko registracijo. Kmalu ste spoznali, da to niso italijanski lovci na ženske in kokoši, ampak župnik Mirko. No, sedaj lahko spoznate gospoda Franca Pohajača, mojega župnika na Opčinah, odkoder sem prišel k vam v Veržej.

Medtem ko naši šolarji uživajo v snežnih ekstazah, verženske šume že kažejo povsem drugačno podobo. Sneg v senčnatih zaplatah se trmasto oklepa zime, a pod njegovimi ledenimi nederji že klije novo življenje. Ponekod se šele prebija izpod ledenega oklepa, drugod že osvobojeno uživa tople sončne žarke.

Takoj po nepozabnih umetniških sporočilih opusa slikarske kolonije, smo danes z zanimanjem stopili v Katedrale, esejista in pesnika Tineta Mlinariča iz bližnjih Ižakovcev v Prekmurju. Katedrale se namreč imenuje njegova najnovejša knjiga raznih esejističnih besedil.

Slovenski kulturni praznik je v naši hiši izzvenel v zanamenju barv, petja in spominov. Kulturno društvo F. K. Meška od Svetega Tomaža pri Ormožu je namreč prav ta večer pri nas razstavljalo izvirne podobe obsežne slikarske kolonije. Ustvarjalni navdih čopiča in barv sta dopolnili mladi glasbeni umetnici, ki sta skupaj z recitatorko na svojski način dajali toplino in čar temu večeru.

Sedaj ko je gospod Martin Maroša doživel vse, kar se v življenju doživeti da: dolgo, uresničeno in srečno življenje duhovnika in misijonarja, mnoge zanima, kako je sedaj po “železni maši” z njim. Vsi, ki živimo z njim, se dan na dan čudimo temu, kako živi svojo “uresničeno” in srečno starost. Tudi vam želimo vsaj malo odgrniti zaveso njegovega vsakdanjega življenja.

Vedno ko slišimo besedo “spet” nas prevalovi občutek naveličanosti, a ko gre za globoko v človekovo čutenje zapisanih dogodkov, besedica “spet” vzbudi cel kup osrečujočih občutkov, prav takih, ki so nas prešinjali, ko smo spremljali lepo predstavitev letošnje rastave jaslic v Marijanišču v Veržeju.

Redkokdaj gledamo objokane obraze, pa ti obrazi ne izžarevajo bolečine in žalosti. Tako je bilo tokrat v Marijanišču, ko si v očeh vsakega gledal odblesk tistih dragocenih biserov, ki zablestijo človeku v očeh, ko njegovo srce doživlja nepopisno srečo, radost in hvaležnost. Pa teh biserov v očeh se ni nihče sramoval, saj smo sodoživljali življenjsko srečo železomašnika, g. Martina Maroše.

Ste se že kdaj spraševali, zakaj je večer tako lep in zakaj nas tako očarajo sončni zahodi. Prav tako se nam narava v jeseni pokaže v vsem razkošju zlatih barv. To je zato, pravijo, ker sončni zahod povzame vse lepote sveta, ki jih je ta dan gledalo in nam jih kaže v vsej razkošnosti svojih barv .

Sodelavci in prostovoljci slovenske Karitas so se danes spet zbrali v prostorih Marijanišča v Veržeju, da tudi za ta del odmaknjene Slovenije priredijo izobraževalni seminar s pomenljivim naslovom: Kruh za življenje. Na seminarju je bilo lepo število udeležencev, neverjetno veliko tudi takih, ki jih poznamo iz Ljubljane. V času finančnih zlomov in polomov, je ta tema še kako pomembna.

Kot pripravo na bližajočo se misijonsko nedeljo je Marijanišče gostilo starega znanca in prijatelja, salezijanca Marka Suhoveršnika. Med nas je prišel s še svežimi vtisi iz Angole, kjer je v počitnicah kot prostovoljec deloval v misijonu slovenskih sester Hčera Marije Pomočnice.

Srce nam je spet prepevalo, ko smo se bližali vinogradu v Robadju, kjer nas je čakalo veliko starih prijateljev in znancev, ki so skupaj z nami želeli doživeti nepozabna druženja na naših bratvah. Da Vam ne bomo vedno kazali samo posameznih fotografij, naj Vam tokrat spregovori naslednji filmček.

Veržejsko Marijanišče kot izrazito marijanski kraj, se je tokrat postavilo ob bok zvenečim imenom, kot so Sveta gora, Ptujska Gora, Tri fare, Brezje, Petrovče, kjer so se prav danes molivci zbirali k škofijskemu molitvenemu dnevu za duhovne poklice. Čeprav je uradno marijansko svetišče naše škofije Turnišče, smo se letos zbrali v Veržeju, da bi dali pomen molitvenemu gibanju tudi na tej strani reke Mure.

Natanko ob stoletnici Puščenjakove smrti, smo v zarji njegovega svetniškega lika slovesno odkrili spominsko obeležje njemu v zahvalo in v spomin današnjemu in kasnejšim rodovom, da bodo vsi videli in spoznali kako se delajo čudeži. Čudež je namreč častitljivo Marijanišče v Veržeju, ki stoji na podarjenem zemljišču posestnika Antona Puščenjaka.