Božični prazniki so polni lepih doživetij. Za našo slovensko dušo, ki jo je Bog obdaril s tem, "da je njena govorica vriskanje in petje" je petje nepogrešljivi sestavni del praznovanj. Za božični koncert v veržejski župnijski cerkvi na praznik svetega Štefana je ga. Tatjana Rozmarič-Poštrak segla po bogati izbiri božičnih pesmi, zraven pa dodala še Sattnerjevo Missa seraphica.

Božič je kot vedno poln prijetnih presenečenj in v globine srca segajočih doživetij. Običajno se mi starejši trudimo, da bi to, kar mi občutimo, posredovali tudi otrokom. Tokrat je bilo v Veržeju obrnjeno. Do zadnjih kotičkov "nabito" cerkev otrok in odraslih so z neverjetno sugestivno prepričljivostjo nagovorili prav otroci in mladina, v glavnem člani veržejskega župnijskega otroškega pevskega zbora.

Petek, 12. decembra je bil čisto navadni adventni petek, čeprav je bila cerkev vsa v črnem. Iz strahu, da nam bi prah pokril še tisto zlato in barve, ki so jih naši oltarji ohranili skozi dolga desetletja, smo vse oltarje zavili v črno folijo in enako naredili tudi s cerkvenimi klopmi.

Tokratni Ivanocyjev večer je bil, seveda kot se za adventni čas spodobi, v znamenju Svetega pisma. Razume se, da je bil gost večera priznani slovenski biblicist, škof dr. Jurij Bizjak.
Ko se je gost večera dr. Jurij Bizjak pojavil v dvorani je bila ta napolnjena že do zadnjega kotička. Vzdušje je bilo polno pričakovanj, kar pač ustreza adventnemu razpoloženju.

Na nedeljo sv. Huberta, zavetnika lovcev, so tudi naši lovci skupaj z vsemi tistimi, ki spadajo v Lovsko družino Križevci, počastili svojega zavetnika. Pred oltarno mizo so napravili pravi lovski prizor, saj so te ves čas od oltarja sem gledale srnice, zajčki, fazani ... Prizor bi bil popoln, če bi vse to bilo živo, toda tudi z nagačenimi živalcami gozda smo bili zadovoljni.

V multimedijski Kovačičevi dvorani Marijanišča v Veržeju je bil spet dogodek posebne vrste. V svoji sredi smo imeli umetniški opus invalidke, ki hodi, kuha, dela, šiva, plete, piše, slika ... z nogami. Gospa Angela je to zmogla. Narava jo je za marskikaj prikrajšala in prav to je bila odskočna deska za njen neverjetni življenjski podvig.

Večeri, čeprav so le enkrat mesečno, ustvarjajo pogoje za daljnosežno duhovno naložbo, za vse, ki z odprtim srcem sprjemajo, kar se tam dogaja - peto pesem, poezijo, predavanje, pogovore, izmenjavo mnenj in izkušenj.
V sredo, 19. novembra, je bil gost Ivanocyjevega večera Tone Kuntner, ki ne le pesnik Slovenskih goric, temveč tudi desetletja izvrsten dramski igralec Mestnega gledališča ljubljanskega, zagotovo pa najbolj priljubljen sodobni slovenski pesnik.

Obnova župnijske cerkve se je po dolgih pripravah in pogovorih le začela. Seveda kot se vsaka stvar začne pri temeljih, tako se tudi obnova mora začeti prav tam. Običajno so vse cerkve sezidane nekje na gričku ali vsaj na dovolj veliki vzpetini, da lahko voda hitro odteka, naša pa je sezidana v jami in skoraj dobesedno stoji v vodi, zato je tudi razumljivo, da je po tolikih letih začela propadati.

Tudi letos so se začeli pomurski izobraženci zbirati na Ivanocyjevih večerih. Tokrat so skupaj s številnimi verženskimi domačini do zadnjega kotička napolnili luksuzno in prostorno multimedijsko dvorano. Mnogi so gotovo z velikim zanimanjem prišli tudi zaradi tokratnega gosta večera in niso bili razočarani.

Sonce vzhaja in zahaja povsod po svetu, a v Veržeju v najbolj osupljivih barvah. Domačini, ki so teh z barvo, svetlobo in razpoloženji nabitih trenutkov že vajeni, verjetno tega niti ne opazijo več. Zato pa to bolj vidi in občuti vsak, ki na novo pride v Veržej.