V siju sveč z Marijo na pot

Ves mesec maj smo težko pričakovali ta večer, ki nas v poznih večernih urah zbere ob Mariji Pomočnici kristjanov. Slavnostni govorniki nam na topel in domač način skušajo približati bližino Matere in Njene mogočne priprošnje. Skrivnostno in prijetno misteriozno pa je ponesti Marijo skozi teman majski večer v župnijsko cerkev.

Zbrana množica pobožno moli rožni venec in se pripravlja na večerno slovesnost. Večerno slovesnost nocoj vodi ljutomerski dekan, gospod Jože Vehovar.



Otroški zbor pod vodstvom ge. Marjete Ivančič ubrano prepeva, čeprav je med njimi polno zelo mladih, to je zelo novih obrazov.



Gospa Štraklova iz Bunčan nam prebere 1. berilo iz Razodetja: "Veliko znamenje na nebu ... žena obdana s soncem in pod njenimi nogami venec iz dvanajstih zvezd. Kako "evropsko" zgleda to videnje!



Gospod dekan zbrano in pozorno spremlja berilo, saj je vedno znova neizčrpen vir novih idej, ki ti še kako prav pridejo pri pridigi.



Gospa Mateja nam prebira Apostolska dela: Dogaja se nekaj podobnega kot ta večer pri nas: Učenci so bili zbrani v molitvi skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo.



Končno pride na vrsto g. dekan. Živahno in v njemu značilnem slogu vse lepo prijazno pozdravi in vidno pokaže veliko veselje nad tem, da se nas je zbralo toliko pri tej slovesnosti.



Potem zelo prepričljivo govori o Marijini veri. Na vse to naveže zglede naših mater in babic, ki so z veliko gorečnostjo in ljubeznijo posredovale svojo vero svojim otrokom in vnukom. Takih mater, pravi, danes v tem razkristjanjenem svetu potrebujemo.



Nabito polna Kovačičeva dvorana pozorno sledi njegovim mislim in v srca vseh kaplja Božja milost in pomoč za to veliko nalogo vzgoje otrok v veri.



Tudi otroci se čutijo zelo nagovorjene, čeprav neposredno ne govori njim, tolikokrat pa slišijo besedo "vaši otroci" ... "vaši vnuki" ... In kdo tedaj ne bi dvignil pogleda vanj in napel svojih mladih ušes.



Ministranti pa stoje pred Marijo z gorečimi svečami, pripravljenimi na pomladne sapice v toplem večeru.



Ob koncu maše k Mariji prikorakajo možje in jo zanesljivo dvignejo s svojimi delovnimi rokami, da jo ponesejo v toplo pomladno noč.



Zunaj nas pričaka prijeten in romantičen pomladni mrak, saj dan še ni povsem zaprl svojih oči. Kljub temu vidimo obličje drug drugega le v sijo gorečih sveč, ki jih nosimo v rokah.



Tako Marija gre na nočno pot v župnijsko cerkev. Ta noč pa ni tako temna in grozeča, in tudi ta pot ni tako boleča, kakor je bila tista leta 1947, ko je morala Marija in vse kar je bilo verskega bežati iz svojega Marijanišča, pred kruto roko takratnega režimskega fundamentalizma.



Otroški obrazi v siju gorečih sveč nejasno pa vendar zelo občuteno razodevajo vero in ljubezen do nebeške Matere Marije, ki jo nocoj spremljajo na poti. O, kako se Marija veseli takih otrok!



Ne moremo se ubraniti tega, da si kar predstavljamo (čeprav je to zelo "po človeško"), kako pokojni Anton Puščenjak stoji pri svojem grobu tik pokopališke ograje in ves blažen zre v ta nebeško lepi prizor, ko se na temno nebo riše svetla Marijina podoba. O, kako so vse njegove žrtve poplačane in kako so vse njegove goreče molitve uslišane. Bog se v svoji "velikodušnosti" ne da prekositi!



Zavijamo proti cerkvi. Na nebo, ki je še pred dvema urama gorelo v večerni zarji, se sedaj riše silhueta Marije Pomočnice. O daj nam, o Mati, da bi tako bilo tudi na nebu našega življenja!



Gospod dekan skupaj z gospodom župnikom sledita Mariji in s svojo lučjo zgleda in pobožnosti svetita vsem drugim.



V cerkvi je Marija na svojem prestolu čisto spredaj pred velikim oltarje. V veščih rokah gospoda dekana vihteča se kadilnica zariše svoje misteriozne sledove v prostor in cerkev se napolni s prijetnim vonjem. Takoj zatem se cerkev napolni s prijetnimi melodijami in priljubljenim napevom lavretanskih litanij.



Tako bo sedaj Marija preživela eno noč v župnijski cerkvi, ki ji je nad 60 let dajala gostoljubno in varno zatočišče. Marijino najbolj priljubljeno zatočišče in prebivališče pa je pobožno in ponižno človeško srce. Prav takšnih src smo danes odhajali od te slovesnosti in lepo nam je bilo v duši, saj smo čutili, da Marija hodi z nami skozi življenje.

nazaj na vrh strani