Z Mladenkami na Kofcah

Z verženskimi "Mladenkami" smo doživeli že kar nekaj zanimivih pustolovščin, tokrat smo "zašli" čisto pod greben vzhodnih Karavank, kjer se pod zelenim grebenom Košute, skriva idilična planina Kofce. Ta skriti biser naše neokrnjene in skrite narave je našel in nas tudi tja popeljal, kdo drugi, kot naš g. Mirko.

Pot je bila kljub komfortnemu salezijanskemu kombiju nekoliko dolgočasna, dokler se ni začela nevarno ožiti in nenadoma smo osupli ugledali pred seboj Dovžanovo sotesko nad Tržičem.



Moćno smo se stisnili k drug drugemu, da smo sploh prišli tu skozi. Kaj bi se zgodilo, če bi se tu zagozdili! To bi bila senzacija na večernem Dnevniku!



Pa smo le srečno prišli skozi in že se peljemo skozi slikovito dolino Jelendol. Žal prav takrat ni bilo doma nobenega jelena, da bi ga lahko fotografirali.



Za znamenitim dvorcem Puterhof, smo zavili na makadamsko cesto, ki se je začela strmo dvigati. Držali smo pesti z našega šoferja g. Janeza in pa seveda za že močno pregretega oranžnega kombija.



Ko smo vendarle prišli do te table, smo se presrečni oddahnili, kajti g. Mirko je ukazal naj kombi ustavimo in varno parkiramo. S tem je hotel reči, naj tudi mi naložimo nahrbtnike in mu peš sledimo v neznano.



Hočeš, nočeš, ubogati moraš. V strumni vrsti, ena za drugo smo mu sledili. Kam drugam kot v neznano. Kmalu nas je vase vsrkal svež in prijeten gorski gozd.



Ko smo se že precej namučili, nas je pot pripeljala mimo slikovite kapelice na Kofcah, ki je posvečena slovenskima mučencema komunističnega terorja. To sta še neproglašeni ljubljanski nadškof Anton Vovk, ki so ga na želežniški postaji Novo mesto "neuspešno" zažgali, in pa letos v Celju proglašeni mučenec Lojze Grozde.



Kmalu za kapelico smo stopili na zelene travnate pašnike, kjer so nas osupnile te-le čudovite cvetke. Če niste botanik, vam pomagamo: to so cvetovi encijana (gentiana pannonica ali po domače panonski svišč), katerega nepopisno grenkobo smo kmalu zatem okušali v napitku dobrodošlice pri prijaznem planšarju Urošu.



Ja, na planino Kofce ne prideš kar tako nenajavljen. Vsakdo mora najprej pozvoniti na ta zvonec, kakor ta ravno dela ga. Silva, potem se ti odpre lesena lesa in šele takrat lahko stopiš v to planšarsko kraljstvo.



Na vratih nas je pričakal šarmantni modrooki planšar Uroš, ki je za nas že imel pripravljen kup presenečenj in dobrot.



Potem ko smo se pošteno nakremžili (še najbolj pogumno se je delala ga. Jerica) ob že omenjenem encijanovem napitku, smo se posladkali s takimi-le porcijami domačega ričeta, kakor so ga navajeni kuhati in jesti pravi planšarji na planini Kofce. Mmmmmmmmmmmmmmm... kako se je prilegel!



Ko smo si "privezali" dušo in telo, smo se začeli zanimati za nepopisno lepo okolico. Seveda rožice .... Ne samo za filmarja g. Mirkota, tudi mi smo jih odkrile in občudovale.



Potem pa živali! Ga. Jerica je bila nadvse navdušena nad temi postavnimi kobilami, čeprav so potem vse drle za njo, ker je imela duh po domačem žrebcu, ki je na "štefanovo" nesramno brcnil njihovega Marcela!



Drugi pa smo se navduševali nad temi rjavimi kozami, ki so v popoldanskem odmoru vneto prežvekovale dopoldan napešeno travo.



Popoldan je pač popoldan! Ni treba, da si moški in te po kosilu premaga utrujenost, to se je zgodilo tudi tej zaspani kozi, ki si je izbrala za popoldanski počitek to-le ne preveč mehko skalo.



Ko smo videli, kako tudi ta-le kobila zeha, se je tudi nam stožilo po mehkih naslonjačih in prosili smo g. Janeza, če bi lahko šli nazaj h kombiju.



Gospod Janez je bil prav vesel našega predloga in že smo se poslovili od prijaznega planšarja Uroša in zapuščamo idilično planšarijo na Kofcah.



Na poti domov smo se kot pobožni ljudje ustavili še na Brezjah, kjer smo v sveti tišini in misterioznem mraku Mariji Pomagaj izrekli svoje prošnje.



Avtocesta je bila spet neskončno dolga in komaj smo zdržali do počivališča na Tepanju. Tam smo si spet postregli z domačimi specialitetami in ohlajeno pijačo. Prijetno smo kramljali, dokler nas zahajajoče sonce ni opomnilo, da bo potrebno iti domov.

No, vidite, tako je bilo!
Kakor koli že smo problematična skupina, a v naši družbi se vedno nekaj prijetnega dogaja, še zlasti če nas vodi g. Mirko in je za volanom sedi g. Janez.

nazaj na vrh